pomeranček je napisal/a: ↑Pozdravljeni,
najprej najlepša hvala za izčrpen odgovor, vse skupaj mi je pomagalo bolj kot vsi članki in trenutna skladovnica knjig, ki jih imamo doma, od omenjene veterinarke sem si pravkar tudi naročila najnovejšo knjigo.
Sumila sem tudi na ločitveno tesnobo, a si nisem hotela priznati, da gre za to, priznam. Tega pa moj kužek ne more imeti sem si mislila. Še sploh zato, ker imam občutek, da smo vse delali prav, da smo se o vsem pozanimali in, da smo šli v nakup ljubljenčka z glavo.
Tako je, kot opisujete. Tudi, če sem v njegovem vidnem polju in grem do kuhinje (vse imamo tudi mi v okviru enega velikega prostora), mi sledi, če kuham v kuhinji, tudi on leži cca. meter stran od mene. Če grem pod tuš, ali recimo na stranišče, je vedno zraven.
Ko vidi, da se kam odpravljam, se skrije pod kavč in sploh noče ven. Potem, ko zapustim stanovanje, se uleže na moje copate in čaka tam (copati so vedno topli ko pridem domov :) ).
Veliko se igramo z njim, hči ga naravnost obožuje, crkljamo ga. Bomo poskusili z dodatnim nagrajevanjem in igranjem, januarja pa se bom naročila tudi na posvet k veterinarki, ki jo omenjate (sva že govorili).
Tako je, star je 1,5 leta. Kot pravite, da je čiščenje tista slabša plat tega, da imamo psa. Samo čiščenje me niti toliko ne moti, kot to, da ne znam odpraviti srža tega, kar se dogaja. Resnično mu želim pomagati, saj ga obravnavamo kot enakopravnega družinskega člana in prav toliko ga imamo tudi radi.
Tako zelo sem žalostna in zaskrbljena, če sem čisto iskrena, sem se prav zjokala in najbolj se sprašujem zakaj in kako to, da mi ni uspelo. Trenutno mislim, da pa smo mu posvetili preveč pozornosti. Če pa je tako ljubek in majhen, da si ne moremo pomagati :)
Bi morda pomagalo, da ko je sam, mu na tleh pustim vse igrače, ne samo tiste s priboljški, ki ga bodo zamotile, morda prižgano televizijo?
Zares še enkrat hvala za vse nasvete.
Sploh se ne sekirajte in ne obtožujte. Ne gre za to, da bi moralo vam kot lastnikom nekaj "uspeti". Ločitvena tesnoba je karakterna lastnost živali. S tem pride na svet ali pa brez tega, odvisno je od "matere narave". Tako kot med ljudmi obstajajo osebe, ki ne marajo biti same, je tudi pri drugih živalskih vrstah podobno in gre za večinoma osebno lastnost.
Vedno se ne da pomagati drugače, kot da se s tem sprijaznimo in vzamemo v obzir. Našega skodrančka moramo pač vzeti vedno s seboj, pustiti pri nekom v varstvu, ali pa ga pustiti v stanovanju z vsaj enim drugim psom. Kolegica je posvojila mladička iz Horjula iz medijsko odmevne zgodbe o najdbi tihotapljenja mladiečv čez Fernetiče. Tudi ta pes je v starosti okrog enega leta pokazal ločitveno tesnobo. Kolegica ga mora imeti s seboj v službi. Za razliko od našega in vašega psa, ki lahko ostaneta z neko drugo osebo, je pri koelgici še slabše. Če mora odpotovati ali gre na dopust za več kot 3 dni, mora psa vzeti s seboj. To ni niti njen prvi niti edini pes, pa prav tako se aktivno ukvarja s pasjo dresuro. Dva druga svoja psa lahko mirno pusti nam ali nekomu v oskrbi za čas dopusta, medtem ko "horjulčka" mora vzeti vedno s seboj.